Why feed the world, let the world feed us

Mr. Burns in Shamster sta se lotila reševanja vprašanja svetovne lakote. Rešitev je več. Vse so izvedljive.
Zanimivo je, da sta Adi in Sarah navidezno na nasprotnih bregovih, vendar, kadar gre zares, sta pa očitno pripravljena stopiti skupaj.

Pripomnil bi samo, da pri tem ne smemo pozabiti na sindikate!

5 najljubših

Z moje strani namesto sofisticiranega, malo primitivnega, vulgarnega materializma:

1. Fender Stratocaster, letnik 1962

2. Fender Stratocaster, letnik 1976

3. Fender Stratocaster, letnik 1979

(ta kitara ni več v moji lasti; podaril sem jo dobremu prijatelju; kljub temu spada med mojih 5 najljubših predmetov)

4. Gibson Les Paul Custom, letnik 1972

5. Fender Stratocaster, Custom Shop ‘69 New Old Stock reissue

Za ostalo me boli kurac.

Kralj Peer

Govoriti o piratiziranju stisnjenih glasbenih datotek brez vsaj osnovnega zgodovinskega ozadja je nesmiselno, zato ga bom poskusil povzeti.

Kje je težava?
Ko sem bil najstnik, je bila cena LP-ja za moj srednješolski budget povsem sprejemljiva. Lahko sem se na poti iz šole ustavil v trgovini in če mi je bila plata všeč, ali vsaj zanimiva, sem si jo lahko privoščil. Tudi pri obiskih v tujini se mi cena ni zdela pretirana. Z družinskih šopingov in počitnikovanj sem se vedno vračal z zajetnim kupčkom vinilov. Včasih je bilo dovolj, da sem na ovitku zasledil, da je na primer tamburin igral basist, ki je nekoč na enem albumu igral pri bandu, ki mi je bil sicer všeč, in sem ploščo kupil zgolj iz radovednosti. Skratka, kupovali smo vse, kar nam je prišlo pod prste, saj je bilo dostopno. Lahko smo eksperimetirali in se skozi nakupe tudi izobraževali.

Potem je prišel CD, “superiorni” nosilec, s še bolj “superiornim” (digitalnim) zapisom. Takrat je glasbena industrija, sprva morda celo upravičeno, močno dvignila cene. Hudiča, album je bil v digitalni obliki, produkcijska cena pa tudi ni bila mačji kašelj. Kakopak, že po nekaj mesecih, največ pa po nekaj letih, je cena izdelave CD-jev tudi pri manjših nakladah, padla daleč pod ceno izdelave vinila. Je šla zato cena nosilca dol? Na-a. Ves čas vztrajno raste. Kaj torej plačujemo od leta 1990, česar prej nismo plačevali? (To je retorično vprašanje.)

Potem so se pa pojavili prvi zapisovalniki in nato še peer-to-peer omrežja. Tukaj spet moramo narediti malo distinkcije. Pri kopiranju CD-ja, vsaj teoretično dobimo zapis, ki je identičen izvirniku. Prvič v zgodovini smo lahko dobili egzaktno kopijo zapisa, ki bi ga sicer morali kupiti v trgovini. Do takrat smo imeli na voljo samo trakove. Teh pa nismo marali. Relativno kratek rok trajanja in odsotnost dinamike sta bila zadosten razlog, da glasbe nisem nikoli maral poslušati na “šnirancih”. Približno tako kot je nisem nikoli maral slušalk. Zakaj se producenti trudijo s postavitvijo zvoka v prostor, če pa to potem razčefukamo s tem, da levi in desni kanal nabijamo od strani, podobno kot kroglo pri ruski ruleti. No, pustimo to za kakšen drug post.
Poleg tega smo za kopiranje CDjev morali nekje dobiti fizični izvirnik, torej morali smo vsaj imeti frenda, ali pa frenda od frenda, ki je album kupil. Prodaja je verjetno malo padla, ampak še vedno ne toliko, da bi kdo zganjal kakšen velik kažin.

Druga oblika piratstva, ki je postala aktualna proti koncu 90-ih so torej bila peer-to-peer omrežja, ta pa imajo eno veliko hibo. Že tako beden digitalni zapis je pri datotekah mp3 še bolj stisnjen, razfukan in neposlušljiv. (Za trenutek zanemarimo, da se pojavlja vedno več lossless stisnjenih zapisov, pri katerih lahko z dekompresiranjem obnovimo izvirni avdio zapis. Ta je še dokaj redek in glasbene industrije *za zdaj* še ne moti toliko.). Mp3-ji so sicer beda od bede, vsaj tisti, ki si zripani pri manjši ločljivosti (na primer 128 kbps), zadostujejo pa kot informacija, kaj posnetek vsebuje in ali je vreden nakupa. Pri tem nakupu pa se spet zatakne. Marsikdo z malce okvarjenim posluhom bo z mp3-jem povsem zadovoljen. Če pa glasbo posluša na ipodu ali nekem ipodoidnem predvajalniku je a) tako ali tako vseeno in b) niti nima izbire. Poleg tega je ta CD, ki bi si ga kdo sicer z veseljem privoščil, še vedno občutno predrag. Za primerjavo. LP, katerega cena izdelave še nikoli ni bila tako v razkoraku s ceno izdelave CD-ja, je še vedno cenejši. Kdo tukaj koga nateguje? Brutalno, analno in brez lubrikanta…

Potem pa pride največji kretenizem stoletja. Nekdo se spomni prodajati mp3-je. For an affordable price of 0.99. Se je ljudem dokončno odfukalo? Plačati cca 12-15 dolarjev, evrov, karkoli, za album v nikakvem, inferiornem formatu, ki ga ne moreš poslušati niti v avtu ne da bi ti šlo na živce? Pa sej nisem padel na glavo. No, sem, enkrat, kot otrok, vendar menda ni pustilo posledic. Tisti, ki kupujejo komade prek itunesov, so očitno fasali namesto mene. Imam pa zanje an offer they cannot refuse: Malo prej sem pogledal lastnosti mape My Music. Cca. 29.000 komadov. Nudim jih vse za 0.99 €. In three easy payments.

Cena CD-jev bo pa končno morala začeti upoštevati pravila ponudbe in povpraševanja. Ko bo CD stal (realnih) nekaj €, jih bomo spet kupovali. Bandi pa bodo spet imeli miljonske naklade. In vsi bomo zadovoljni. Do takrat bomo pa veselo prenašali vse, kar nam pride pod roke. In kupovali vinile.

P.S.
Nekoč je obstajala spletna stran www.sendthemback.org (ne iščite je, ni je več). Če je kdo imel slabo vest zaradi kraje mp3-jev, se je lahko opravičil in jih vrnil. Predlogi, kako to storiti, so bili sila duhoviti. Moj najljubši je bil naslednji: odprete datoteko v hex-editorju, kopirate v urejevalnik besedila, natisnete in pošljete na RIAA po navadni pošti. S pripombo, da vam je hudo, ker ste ukradli datoteko, ki vam ne pripada, zato jo, kesajoč se, vračate.
Prav tako učinkovito je preprosto pripeti datoteko in jo poslati na RIAA po elektronski pošti.

Insomnija

Dve močni kavi mi ne pustita spati. Ura je 8:27. Zjutraj. Od včeraj nisem spal in nič ne kaže, da bom spal kaj kmalu …

Sinhronizacija filmov in protikadilski zakon

Ravnovesje v vesolju je!
Vlada, ki nas je prizadela z novim zakonom o omejevanju porabe tobačnih izdelkov nam je v zameno dala sinhronizacijo filmov. Ni to genialno?

Sedaj bomo lepo začeli kupovati originalne DVD-je ali z neta skidati večstezne ripe. Potem samo še rabimo džolo ali dve, kakšno flašo Jim Beama, pol šteke Luckyjev in dobro družbo. Smeh je zagotovljen! Ko ne bomo več hodili v lokale, to zna bit fantastična alternativna oblika druženja. Vidite, vlada je prav lepo poskrbela za nas …

Žusterna n-tič

Nekaj mesecev nazaj sem dobil elektronsko pošto od nekega blues banda iz Novega Sada, češ, če slučajno lahko zrihtam kakšen špil, da so frej aprila in bi šli mal igrat v Slovenijo. Band se imenuje Šinobusi. Igrajo blues. Posnetki so OK. Valda, zavrtim par telefonov in dejansko uspem zrihtat 3 špile v enem tednu, garantno pismo za vizo, prenočišče v Ljubljani in podobne malenkosti. V stikih z mano so fantje zelo nakulirani in načelno se veselim prihoda in druženja. V petek, 6. 4. so še igrali v Zagrebu v Route 66, v soboto, dan potem pa so že igrali v Žusterni v Kopru. Imel sem prost dan in sem se že popoldne odpravil z Mo do obale, da se malo skopa in znori, zvečer pa sem se dobil z bandom. Lepo se zaštekamo spijemo par drinkov, tonsko opravijo v nekaj minutah, še malo hengamo in pride ura za špil.

Do sedaj sem videl res ogromno blues bandov in marsikdo me je navdušil, marsikaj me je zdolgočasilo. Tako pač kot pri vseh žanrih, obstajajo bandi, ki kaj dajo, in bandi, ki jih uvrščam v kategorijo Anemija, d.o.o.
Šinobusi pa so razred zase, resnično. Fantje so žgali 3 ure, meni pa 3 ure ni šel nasmeh z obraza. Tako sproščenega in obenem tako kvalitetnega muziciranja se resnično ne spomnim. Toliko gruva, toliko zajebancije, dobrih vložkov, energije, cukrčkov, pozitivnih vibracij, citatov enih komadov… boki pa ves čas delajo. Nisem mogel verjet. No, to, da so že po 5-minutni tonski probi prodali 2 CD-ja, bi lahko bil clue. Vendar vseeno. Kaj sploh povedati o bandu ki nadgradi “In Memory Of Elisabeth Reed” od Almanov, tako da publika vrešči??

Zakaj to pišem? Če imate čas, pridite v sredo, 11. 4. v Gromko ali v četrtek v celjski Metropol. Ne bo vam žal!

Sedaj grem pa na golaž, ki so mi ga skuhali!

Blogom se je treba izogibati, kadar…

- pade sneg;
- na TV začnejo predvajati nov resničnostni show;
- podeljujejo Viktorje.
Kako v vsem tem šitu najti tistih 0.5 % objav vrednih branja?

Studio – končno!

Včeraj smo končno rezervirali čas v studiju. Od 21. aprila dalje bomo z Mojo Handi v studiu Jork v Dekanih snemali material za album. Za Jork smo se odločili predvsem, ker rabimo studio v katerem bomo lahko snemali vsi hkrati. V Jorku namreč imajo 5 (!) snemalnih sob, odlično opremo, monitoring… no priznam, kupili so me z originalnim Hammondom C3 & Leslie zvočnikom. K temu dodajmo še prenočitev, ki je všteta v ceno in voila… we had a deal!

Tudi termin je kot naročen. 19. aprila namreč igramo na Orto Festu, nato si vzamemo en dan, da se spočijemo in pridemo sebi, potem pa lepo na Primorsko.

Komaj čakam!

George Russell – New York, NY

… a city so nice they had to name it twice…

Nekoč sem brskal bo Barnes & Nobleu, iščoč nekaj, kar bom bral ob kavi in v hotelu pred spanjem in sem naletel na The Making of Kind of Blue: Miles Davis and His Masterpiece. Zanimivo branje, sploh za entuziaste. Knjiga pa vsebuje nekaj, česar nisem pričakoval. Namreč celo poglavje je posvečeno Georgu Russellu, glasbeniku, ki ni sodeloval pri snemanju, ni napisal niti enega komada, je pa po mnenju avtorja enakovredno prispeval k končni glasbeni podobi albuma. Bil je dokaj dober, vendar ne genialen bobnar in pianist.

The Son Of Prekleta gripa (Prekleta gripa 3)

Danes smo skenslali (razprodani) špil v Satchmu v Mariboru, ker je zdaj že vsem dobro znana prekleta gripa podrla bobnarja.
Kaj nas še čaka?
Prekleta gripa vs. Godzilla (Prekleta gripa 4)?
Prekleta gripa In New York (Prekleta gripa 5)?
Prekleta gripa 6 (The Beginning)?

Koliko nadaljevanj bomo še videli? :/