Pripomnil bi samo, da pri tem ne smemo pozabiti na sindikate!

Menda se je družba do takrat že razredčila, vseeno so tam bili še Sajko, (najboljša soseda) Nimfa, njen Fras (prvi Korošec ever, ki sem ga dejansko razumel in nisem samo kimal v prazno) in bržkone še kdo, ki se ga zdaj ne spomnim. Skratka, pravi mali blogerski meeting, mini blogball oziroma Blog Hec.

Nato smo pili in pili in pili, potem pa se ne spomnim več. Skozi meglico alkoholnih hapov mi je ostalo v spominu bolj malo. Recimo to, da je Nimfa opica po kitajskem horoskopu, da je mesojedka in da ima zanimiv vzdevek, da sta s Frasom zelo zelo fajn par ter da živita v istem bloku kot moja baby sestrica, da je Syco maddoxoidni blogerski cinik (mišljeno nadvse pozitivno), z Londonom sva pa odkomunicirala samo ene par besed čez polento s parmezanom in olivnim oljem. Ni mu za zamerit. Bil je namreč (vsaj videti) najbolj pribit. Kelnerca je sicer že ob 2 nekaj govorila o zadnji rundi, vseeno pa je morala ura biti krepko čez 4, ko smo se spravili ven. Nisem gledal na uro, ampak preden sem zaspal, se je zunaj že danilo. Jebeš Blog Res. Tole je bilo ziher boljše.

Zdaj grem pa s spancem odpraviti še zadnje promile iz krvi in izdihanega zraka.

1. Fender Stratocaster, letnik 1962

2. Fender Stratocaster, letnik 1976

3. Fender Stratocaster, letnik 1979

(ta kitara ni več v moji lasti; podaril sem jo dobremu prijatelju; kljub temu spada med mojih 5 najljubših predmetov)

4. Gibson Les Paul Custom, letnik 1972

5. Fender Stratocaster, Custom Shop ’69 New Old Stock reissue

Za ostalo me boli kurac.

Kje je težava?
Ko sem bil najstnik, je bila cena LP-ja za moj srednješolski budget povsem sprejemljiva. Lahko sem se na poti iz šole ustavil v trgovini in če mi je bila plata všeč, ali vsaj zanimiva, sem si jo lahko privoščil. Tudi pri obiskih v tujini se mi cena ni zdela pretirana. Z družinskih šopingov in počitnikovanj sem se vedno vračal z zajetnim kupčkom vinilov. Včasih je bilo dovolj, da sem na ovitku zasledil, da je na primer tamburin igral basist, ki je nekoč na enem albumu igral pri bandu, ki mi je bil sicer všeč, in sem ploščo kupil zgolj iz radovednosti. Skratka, kupovali smo vse, kar nam je prišlo pod prste, saj je bilo dostopno. Lahko smo eksperimetirali in se skozi nakupe tudi izobraževali.

Potem je prišel CD, “superiorni” nosilec, s še bolj “superiornim” (digitalnim) zapisom. Takrat je glasbena industrija, sprva morda celo upravičeno, močno dvignila cene. Hudiča, album je bil v digitalni obliki, produkcijska cena pa tudi ni bila mačji kašelj. Kakopak, že po nekaj mesecih, največ pa po nekaj letih, je cena izdelave CD-jev tudi pri manjših nakladah, padla daleč pod ceno izdelave vinila. Je šla zato cena nosilca dol? Na-a. Ves čas vztrajno raste. Kaj torej plačujemo od leta 1990, česar prej nismo plačevali? (To je retorično vprašanje.)

Potem so se pa pojavili prvi zapisovalniki in nato še peer-to-peer omrežja. Tukaj spet moramo narediti malo distinkcije. Pri kopiranju CD-ja, vsaj teoretično dobimo zapis, ki je identičen izvirniku. Prvič v zgodovini smo lahko dobili egzaktno kopijo zapisa, ki bi ga sicer morali kupiti v trgovini. Do takrat smo imeli na voljo samo trakove. Teh pa nismo marali. Relativno kratek rok trajanja in odsotnost dinamike sta bila zadosten razlog, da glasbe nisem nikoli maral poslušati na “šnirancih”. Približno tako kot je nisem nikoli maral slušalk. Zakaj se producenti trudijo s postavitvijo zvoka v prostor, če pa to potem razčefukamo s tem, da levi in desni kanal nabijamo od strani, podobno kot kroglo pri ruski ruleti. No, pustimo to za kakšen drug post.
Poleg tega smo za kopiranje CDjev morali nekje dobiti fizični izvirnik, torej morali smo vsaj imeti frenda, ali pa frenda od frenda, ki je album kupil. Prodaja je verjetno malo padla, ampak še vedno ne toliko, da bi kdo zganjal kakšen velik kažin.

Druga oblika piratstva, ki je postala aktualna proti koncu 90-ih so torej bila peer-to-peer omrežja, ta pa imajo eno veliko hibo. Že tako beden digitalni zapis je pri datotekah mp3 še bolj stisnjen, razfukan in neposlušljiv. (Za trenutek zanemarimo, da se pojavlja vedno več lossless stisnjenih zapisov, pri katerih lahko z dekompresiranjem obnovimo izvirni avdio zapis. Ta je še dokaj redek in glasbene industrije *za zdaj* še ne moti toliko.). Mp3-ji so sicer beda od bede, vsaj tisti, ki si zripani pri manjši ločljivosti (na primer 128 kbps), zadostujejo pa kot informacija, kaj posnetek vsebuje in ali je vreden nakupa. Pri tem nakupu pa se spet zatakne. Marsikdo z malce okvarjenim posluhom bo z mp3-jem povsem zadovoljen. Če pa glasbo posluša na ipodu ali nekem ipodoidnem predvajalniku je a) tako ali tako vseeno in b) niti nima izbire. Poleg tega je ta CD, ki bi si ga kdo sicer z veseljem privoščil, še vedno občutno predrag. Za primerjavo. LP, katerega cena izdelave še nikoli ni bila tako v razkoraku s ceno izdelave CD-ja, je še vedno cenejši. Kdo tukaj koga nateguje? Brutalno, analno in brez lubrikanta…

Potem pa pride največji kretenizem stoletja. Nekdo se spomni prodajati mp3-je. For an affordable price of 0.99. Se je ljudem dokončno odfukalo? Plačati cca 12-15 dolarjev, evrov, karkoli, za album v nikakvem, inferiornem formatu, ki ga ne moreš poslušati niti v avtu ne da bi ti šlo na živce? Pa sej nisem padel na glavo. No, sem, enkrat, kot otrok, vendar menda ni pustilo posledic. Tisti, ki kupujejo komade prek itunesov, so očitno fasali namesto mene. Imam pa zanje an offer they cannot refuse: Malo prej sem pogledal lastnosti mape My Music. Cca. 29.000 komadov. Nudim jih vse za 0.99 €. In three easy payments.

Cena CD-jev bo pa končno morala začeti upoštevati pravila ponudbe in povpraševanja. Ko bo CD stal (realnih) nekaj €, jih bomo spet kupovali. Bandi pa bodo spet imeli miljonske naklade. In vsi bomo zadovoljni. Do takrat bomo pa veselo prenašali vse, kar nam pride pod roke. In kupovali vinile.

P.S.
Nekoč je obstajala spletna stran www.sendthemback.org (ne iščite je, ni je več). Če je kdo imel slabo vest zaradi kraje mp3-jev, se je lahko opravičil in jih vrnil. Predlogi, kako to storiti, so bili sila duhoviti. Moj najljubši je bil naslednji: odprete datoteko v hex-editorju, kopirate v urejevalnik besedila, natisnete in pošljete na RIAA po navadni pošti. S pripombo, da vam je hudo, ker ste ukradli datoteko, ki vam ne pripada, zato jo, kesajoč se, vračate.
Prav tako učinkovito je preprosto pripeti datoteko in jo poslati na RIAA po elektronski pošti.

Sedaj bomo lepo začeli kupovati originalne DVD-je ali z neta skidati večstezne ripe. Potem samo še rabimo džolo ali dve, kakšno flašo Jim Beama, pol šteke Luckyjev in dobro družbo. Smeh je zagotovljen! Ko ne bomo več hodili v lokale, to zna bit fantastična alternativna oblika druženja. Vidite, vlada je prav lepo poskrbela za nas …

Do sedaj sem videl res ogromno blues bandov in marsikdo me je navdušil, marsikaj me je zdolgočasilo. Tako pač kot pri vseh žanrih, obstajajo bandi, ki kaj dajo, in bandi, ki jih uvrščam v kategorijo Anemija, d.o.o.
Šinobusi pa so razred zase, resnično. Fantje so žgali 3 ure, meni pa 3 ure ni šel nasmeh z obraza. Tako sproščenega in obenem tako kvalitetnega muziciranja se resnično ne spomnim. Toliko gruva, toliko zajebancije, dobrih vložkov, energije, cukrčkov, pozitivnih vibracij, citatov enih komadov… boki pa ves čas delajo. Nisem mogel verjet. No, to, da so že po 5-minutni tonski probi prodali 2 CD-ja, bi lahko bil clue. Vendar vseeno. Kaj sploh povedati o bandu ki nadgradi “In Memory Of Elisabeth Reed” od Almanov, tako da publika vrešči??

Zakaj to pišem? Če imate čas, pridite v sredo, 11. 4. v Gromko ali v četrtek v celjski Metropol. Ne bo vam žal!

Sedaj grem pa na golaž, ki so mi ga skuhali!

Tudi termin je kot naročen. 19. aprila namreč igramo na Orto Festu, nato si vzamemo en dan, da se spočijemo in pridemo sebi, potem pa lepo na Primorsko.

Komaj čakam!

Nekoč sem brskal bo Barnes & Nobleu, iščoč nekaj, kar bom bral ob kavi in v hotelu pred spanjem in sem naletel na The Making of Kind of Blue: Miles Davis and His Masterpiece. Zanimivo branje, sploh za entuziaste. Knjiga pa vsebuje nekaj, česar nisem pričakoval. Namreč celo poglavje je posvečeno Georgu Russellu, glasbeniku, ki ni sodeloval pri snemanju, ni napisal niti enega komada, je pa po mnenju avtorja enakovredno prispeval k končni glasbeni podobi albuma. Bil je dokaj dober, vendar ne genialen bobnar in pianist.

Veliko več o sami biografiji si lahko preberete, če malo pogooglate, zato ne bom recikliral.

Vendar, kar se mi zdi vredno poudariti je, da se je v 40-ih letih preselil v New York, kjer je hengal v kletnem stanovanju Gila Evansa na 52. ulici. Tam se je takrat zbirala cela vzhodnoobalna scena – Miles Davis, Coltrane, Bill Evans, Monk, celo Parker se je hodil tja zadevat. To henganje pri Evansu je bila kohezivna sila, ki je držala vso sceno skupaj, tam so se izmenjevale ideje, glasbene, politične in filozofske (verjetno so se tudi včasih samo zadeval ali nabrisal kakšno bejbo, ne bodimo preveč idealistični).

Kakorkoli, z Davisom sta presedela cele noči in tuhtala kako bi standardno harmonično strukturo dopolnila, da bi dovolila solistu več svobode pri izbiri tonov, ki jih igra v melodiji. Med temi pogovori, posedanju za klavirjem, kjer sta z Davisom razčlenjevala posamezne akorde in harmonične progresije in hospitalizacijo zaradi tuberkuloze, ki ga je pestila od mladih let, se mu je porodila zamisel o modalni tonalni organizaciji. Zamisel ni bila povsem sveža. Mnogi glasbeniki so že koketirali z modalnimi koncepti, vendar je bil prvi, ki jo je artikuliral in združil v teorijo, na kateri od takrat temelji praktično vsa sodobna glasba. In en prvih albumov, ki skoraj v celoti utilizira to teorijo je prav Davisov Kind Of Blue.

Ko sem prebral zgodbo o Russellu, sem iz čiste radovednosti šel poiskat kakšne posnetke. Prva plošča, ki sem jo nabavil, je New York, New York. Dam v player in whoa! Pozabite na zgodbe o tem, da je bil Sergeant Pepper prvi konceptualni album, pozabite na zgodbe, da se je rap pojavil ob koncu 70-ih, začetku 80-ih. Ta album je bil desetletja pred svojim časom.
In ekipa: Jon Hendricks; Bill Evans; Art Farmer; Phil Woods; John Coltrane; Max Roach; Al Cohn; Benny Golson …

One word: listen!

Think you can lick it, get to the wicket, buy you a ticket, go!
Go by bus, by plane, by car, by train.
New York, New York, what they call a sumthin-else town.
City of more than eight million people with a million people passing through every day.
Some come just to visit and some come to stay.
If you scuffle hard enough and you ain’t no dunce
you can always get by in New York City
I heard somebody say once
Yeah, if you can’t make it in New York City, man, you can’t make it nowhere.
So where do people come to scuffle? Right here.

Think you can lick it, get to the wicket, buy you a ticket, go!
New York, New York, a city so nice they had to name it twice.
It may seem like a cold town,
but man, let me tell you, it’s a soul town.
And it ain’t a bit hard to find someone who’s lonesome or forlorn
But it’s like finding a needle in a haystack to find somebody who was born here.

New York, New York, a somethin-else town, alright.
East Side, West Side, Uptown, Downtown,
There’s one thing old New York City has… and that’s jazz.
A while ago there were cats reading while cats played jazz behind them.
There wasn’t nothing happenin until the musicians took right on, like they do to remind them.

I wrote the shortest jazz poem ever heard.
It’s nothing about huggin or kissin…
One word:
Listen!